»ker predstavlja opustošeno naravno okolje. Predstava postavlja človeško telo v prihodnost in med drugim govori tudi o tem, da če bomo nadaljevali z brezkompromisnim in neomejenim izkoriščanjem naravnih virov, se nam lahko zgodi življenje v zelo podobnem okolju kot je kamnolom.«
»predstava v samem svojem izhodišču in bistvu od samega začetka želela opozoriti natanko na to, za kar si prizadevajo tudi naši kritiki: za spoštovanje vseh žrtev uničevanja narave in ljudi - in za umetniško oblikovano sporočilo, da tega ne ljudem ne naravi ne smemo početi, če hočemo preživeti.«
»Kamera – četudi je vseskozi prisotna v naši družbi – zgolj ogledalo in opazovalec, ki ustvarja paralelno fikcijo. Spremlja in prevaja, gibanje akterjev pa razkriva plast nenehnega nastajanja, upanja na združitev in hkrati razpada.«
»Zamikanje razglednic iz skupnega nezavednega, okamnela stanja človeštva, trans, ki se umiri v ritem, brezbrižno zaporedje. Protibolečinske tablete, ki se zdrobijo v ples, vzvišena, dvojna osamljenost neprimerljivega. Neprekinjen naval nemira, ki zasužnjuje telo v njegovem obrednem teku.«
»Memoria je predstava o spominu in njegovi izgubi. Je raziskovanje časa, saj se le ti, ki zaznavamo čas, spominjamo. Je raziskovanje imaginacije, saj je spomin nemogoč brez nje, naš spomin pa sta čas in izkušnja, ujeta v podobi. Memoria je potop v vizionarsko zavest in reafirmacija izkušanja, iz katerega izhajamo in v katerega se vračamo.«
»Material, ki ga generirajo Markova umetniška dela, očetovo branje vizualnega materiala in Malin lastni performativni in gibalni arhiv, ki temelji na praksah sanjanja, se prepletajo kot niti, ki tkejo predstavo.«
»Še pred začetkom našega štetja je bila v literaturi dokončno ustaljena trojna podoba mesecev: kot naravnega, delovnega ritma, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji prisotnih bogov, ki jih človek časti ...«
»V delu združujem matematične strukture s senzorično močjo. Rad gradim formalne arhitekture telesa, ki emociji omogočijo, da izbruhne. Zelo rad raziskujem male variacije in podrobnosti v ponavljanju, preizkušam različne možnosti enostavnih dejanj.«
»Svojevrstno interpretacijo in edinstveno vizijo tega dela prinaša Edward Clug v svoji plesni manifestaciji, ki ne spaja le glasbenega misticizma Milka Lazarja z nenavadno atletsko energijo in z lastno poetiko giba, ampak s kombinacijo vseh treh elementov zgradi spektakel, ki zna tudi z ironijo in s parodijo razkriti preštevilne disonance in paradokse človeškega bivanja.«